Ko pomislimo na espreso, večina najprej pomisli na Italijo. Na majhen bar za vogalom, šank iz marmorja, glasen pogovor med domačini in natakarja, ki v nekaj sekundah pripravi popolno skodelico kave.
Zato marsikoga preseneti podatek, da espresso pravzaprav ni nastal zaradi želje po boljšem okusu. Nastal je zaradi precej bolj vsakdanjega razloga – ljudje so želeli kavo pripraviti hitreje.
Industrijska revolucija je spremenila tudi pitje kave
Konec 19. stoletja je Evropa živela v ritmu industrijske revolucije.
Tovarne so zaposlovale vedno več ljudi, mesta so rasla, časa pa je bilo vse manj.
Priprava kave je bila razmeroma počasna. Gostinci so iskali način, kako bi goste postregli hitreje, ne da bi pri tem izgubili kakovost napitka.
Prav iz te potrebe se je rodila ideja o pripravi kave pod tlakom.
Prvi espresso ni bil takšen, kot ga poznamo danes
Leta 1884 je Italijan Angelo Moriondo patentiral prvi aparat za pripravo kave pod pritiskom pare.
Njegov izum sicer še ni pripravljal espressa, kot ga poznamo danes, vendar je postavil temelje za vse, kar je sledilo.
Kasneje sta Luigi Bezzera in Desiderio Pavoni idejo izboljšala ter začela izdelovati prve komercialne espresso aparate.
Prav zato številni zgodovinarji za rojstni kraj sodobnega espressa štejejo Milano.
Zakaj se imenuje espresso?
Beseda espresso ne pomeni, da gre za posebej močno kavo.
Izvira iz italijanske besede espresso, kar pomeni izražen, iztisnjen ali pripravljen posebej za posameznika.
Vsaka skodelica je bila pripravljena sproti, po naročilu gosta.
To je bila za tisti čas prava revolucija.
Italijani niso izumili kave, so pa izumili kulturo espressa
Kava izvira iz Etiopije, kasneje pa se je razširila prek Arabskega polotoka in Osmanskega cesarstva v Evropo.
Italijani niso odkrili kavnih zrn.
Niso prvi pili kave.
Niso bili niti prvi, ki so jo pražili.
So pa svetu dali nekaj drugega.
Način, kako kavo pijemo.
V Italiji espresso ni pijača, ampak vsakodnevni ritual.
Ljudje ga pogosto spijejo stoje, ob šanku, v manj kot minuti. Ne zato, ker bi se jim mudilo, temveč ker je to del njihove kulture.
Zakaj je italijanski espresso tako drugačen?
Če naročite espresso v Rimu, Neaplju ali Milanu, boste verjetno dobili precej drugačno skodelico kot v specialty kavarni v Ljubljani ali Londonu.
Tradicionalni italijanski espresso je običajno:
- nekoliko temneje pražen,
- bolj čokoladnega okusa,
- manj kisel,
- pogosto vsebuje tudi nekaj robuste.
Specialty scena pa daje več poudarka sadnim aromam, poreklu zrn in svetlejšemu praženju.
Nobeden od pristopov ni nujno boljši. Gre za dve različni filozofiji priprave kave.
Kako je espresso osvojil svet?
Po drugi svetovni vojni so italijanski proizvajalci espresso aparatov začeli izvažati svojo opremo po Evropi in kasneje tudi v ZDA.
K temu so veliko prispevali tudi izseljeni Italijani, ki so odpirali kavarne v večjih mestih.
V nekaj desetletjih je espresso postal osnova za napitke, kot so cappuccino, latte, flat white in macchiato.
Danes si je brez njega težko predstavljati sodobno kulturo pitja kave.
Espresso danes
Čeprav je espresso še vedno močno povezan z Italijo, se je njegova zgodba razširila daleč prek njenih meja.
Najbolj inovativne specialty pražarne danes najdemo v Skandinaviji, Avstraliji, Združenih državah Amerike, na Japonskem in drugod po svetu.
Kljub temu ostaja Italija država, ki je espressu dala identiteto in ga spremenila v svetovni simbol.
Ste vedeli?
- Prvi patent za aparat za pripravo espressa je bil prijavljen leta 1884.
- Beseda espresso ne pomeni “ekspresno”, ampak “pripravljen posebej za vas”.
- Tradicionalni Italijan espresso pogosto spije v manj kot minuti.
- Prvi espresso aparati so delovali s pomočjo pare, šele kasneje pa so prešli na sodobne tlačne sisteme.
Zaključek
Espresso ni postal simbol Italije zato, ker bi tam prvi odkrili kavo, temveč zato, ker so Italijani spremenili način njene priprave in pitja. Iz praktične potrebe po hitrejši postrežbi se je rodila kultura, ki je osvojila ves svet. Danes espresso ni le napitek, temveč del vsakdanjega rituala milijonov ljudi – od rimskih kavarn do sodobnih specialty barov v Tokiu, Melbournu ali Ljubljani. In prav v tem je njegova največja posebnost.